Miha Remec - Žar ptica

Miha Remec - Žar ptica, Słoweński, Słoweńskie e-booki

[ Pobierz całość w formacie PDF ]
BES
e
DA
BES
e
DA
ÎAR PTICA
ELEKTRONSKA KNJIGA
Miha Remec
Îar ptica
OMNIBUS
1
 
BES
e
DA
BES
e
DA
ÎAR PTICA
Miha Remec
ÎAR PTICA
© 1999 Miha Remec
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se
ISBN 91-7301-114-2
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
2
 
 BES
e
DA
ÎAR PTICA
Îar ptica
S
tara gospa je sedela v senci ko‰atih kostanjev pred
domom Sonãni zaton. Skozi listje so trepetavo pre-
nikali sonãni Ïarki in plesali po njenih srebrno sivih la-
seh, po starinsko krojeni poletni obleki iz svile barve
starega zlata in z belim ovratnikom iz drobnih, roãno
izvezenih ãipk. Tu in tam je kak‰en Ïarek oplazil tudi
bro‰ko, pripeto pod vratnim izrezom, natanko nad
srcem. In tedaj je vsakokrat bro‰ka zaÏarela v zelenih,
modrih, rdeãih in bisernatih mavriãnih odsevih dragih
kamnov, ki so v nizih krasili pahljaãasto razprt rep in
trup Ïar ptice. Na glavi je ptica imela ãop s tremi prame-
ni; v vsakem je bil dragulj drugaãne barve. Imela je tudi
rdeãe oãesce in oster kljun. Njeno telo je bilo posuto z
drobnimi presojnimi briljanti, nogi, s po tremi kremp-
lji vsaka, pa sta nekako togo zakljuãevali ovalno bro‰ko.
V kostanjih so prepevali ptiãi, z bliÏnjega otro‰kega
varovali‰ãa je bilo sli‰ati otro‰ki vik in krik, za parkom
je zamolklo hrumel mestni promet, vendar stara gospa
vsega tega ni sli‰ala in je ni motilo. BliÏala se je stodese-
tim letom starosti in je Ïivela v svojem svetu, ki je bil
3
 
 BES
e
DA
ÎAR PTICA
sestavljen iz utrinkov resniãnosti in sanj, ki jih je sanjala
tudi budna.
Nepremiãno je strmela v igro sonãne luãi po parku,
na njenem licu je nepremiãno lebdel rahel nasme‰ek.
* * *
Jezdila je v damskem sedlu na ãrni kobili, obleãena v
dolgo temno modro Ïametno obleko, s ‰irokoobodnim
slamnikom na glavi, v rokah pa je imela vajeti in biã. Bil
je sonãen popoldan in na aleji v parku je jezdilo ‰e ne-
kaj jezdecev. Gospodje so se ji globoko klanjali, starej‰e
dame so se ji nasmihale in odzdravljale, ona pa je jezdila
ponosno in se ni preveã menila za vrveÏ okrog sebe.
Zavila je na ozko gozdno pot, ki se je vila strmo na
hrib. Sonãna luã ji je trepetala naproti, di‰alo je po ma-
hu, gobah in trhlobi. Na samem vrhu, tam kjer se je
okrog gotske cerkve odprla jasa, je ãakal jezdec.
Pognal je konja njej naproti in sreãala sta se pod sta-
rim hrastom na robu ãistine.
»Îe vso veãnost ãakam nate,« je rekel in sonce se mu
je lesketalo v zlatih kodrih.
»Vso veãnost sem jezdila k tebi,« je odvrnila in mu
ponudila roko.
Nato sta se drÏala za roke in se dolgo gledala.
»Nekaj sem ti prinesel, Lucija,« je spregovoril in ji po-
4
 
BES
e
DA
ÎAR PTICA
nudil Ïametno ‰atuljico. »Nekaj, kar te bo spominjalo
name.«
Odprla je pokrov in preseneãeno vzkliknila; iz ‰atu-
ljice se je v mavriãnih odbleskih smaragdov, rubinov in
briljantov, zalesketala bro‰ka v obliki Ïar ptice.
»Tega ne morem vzeti,« je dahnila. »Preveã dragoce-
no je...«
»Daleã na fronto grem, Lucija, in ne vem, ali se bova
‰e kdaj videla.« Grenkoba se je zajedla v njegov glas. »To
bro‰ko mi je pred smrtjo dala mati in Ïelim, da jo ima‰
ti. Îar ptica je kakor ljubezen, vedno znova se rojeva iz
ognja.«
»Potem te ne bom nikoli nehala ljubiti,« je rekla.
»Saj to hoãem,« je rekel in ji poljubil roko.
* * *
»Gospa Lucija!« je klicala negovalka. »Sonce zahaja,
sveÏe postaja. V sobo bo treba.«
»Ja, ja,« se je oglasila stara gospa. »V sobo bo treba.«
Premaknila pa se ni. ·e vedno je strmela v prazno in
njen nasme‰ek se niti trohico ni spremenil.
Negovalka v srebrnkasti halji je pristopila in ji nalah-
no poloÏila roko na rame. Zdaj jo je stara gospa pogle-
dala s kancem prezira in nezaupljivosti. Negovalka je
namreã zanesljivo bila podvajanka: imela je zlataste
skodrane lase, nebe‰ko sinje oãi, rdeãa lica in ustnice,
5
 
[ Pobierz całość w formacie PDF ]

zanotowane.pl

doc.pisz.pl

pdf.pisz.pl

sylwina.xlx.pl